Teoretični vidik mobilnega branja


Kuzmičová, Schilhab & Burke (2018) so na podlagi znanstvenih del Anne Mangen, ki je raziskovala digitalno branje, preučevali branje leposlovja na mobilnih napravah. Ugotovili so, da izkušnja digitalnega (mobilnega) branja ni pogojena le z interakcijo med bralcem in napravo (Mangen, 2008), temveč je vpeta tudi v neposredno okolje in širši kontekst. To dejstvo so poimenovali »omejenost situacije« (angl. situation constraint).

Pri mobilnem branju so izpostavili štiri področja:
1.       afektivnost (odnos bralca do naprave),
2.       vpetost v trenutne okoliščine,
3.       utrjevanje pozornosti in
4.       poglobljeno branje.



Prvo področje, afektivnost, predpostavlja, da pozitiven odnos bralcev do njihovih mobilnih naprav pri branju narašča, in napravo vedno bolj dojemajo  kot koristno orodje za branje ter ob njeni uporabi razvijejo (včasih estetsko) navezanost.

Drugo področje izpostavlja tehnološke prednosti mobilnih naprav, ki omogočajo bralcem, da berejo v različnih okoliščinah in pri tem prihaja do vedno bolj tesne zveze med besedilom in situacijo. Mangen (2008) navaja pri vpetosti v trenutne okoliščine dva argumenta: bralčev odnos do naprave, ki ga spremlja navezanost in pomembnost digitalizacije(besedil), ki lahko vpliva na manj poglobljeno branje in zajema vidno pojavnost. 

Tretje področje je utrjevanje pozornosti, ki predvideva različne načine mobilnega branja, ki ne vplivajo na intelektualno sposobnost bralčevega osredotočanja pri poglobljenem branju. Pozornost kot del kognitivne znanosti razlikujejo v dveh tipih: eksogena pozornost, ki vključuje reakcijo na zunanje dražljaje in endogeno pozornost, ki vključuje pozornost na mentalno dogajanje. Tipičen primer eksogene pozornosti je hkratna pozornost na dogajanje na mobilni napravi in na dogajanje v okolici; medtem ko je tipična endogena pozornost osredotočanje na notranje, mentalno dogajanje (čustva, spomini, podobe). Mobilno branje zahteva tako eksogeno kot endogeno pozornost, odvisno od okoliščin (če je okolje manj hrupno in nasičeno, je lahko potrebne manj eksogene pozornosti).



Četrto in zadnje področje je poglobljeno branje, katerega je po mnenju avtorjev potrebno teoretično ponovno opredeliti z upoštevanjem bralčevega nestandardnega branja. Avtorji ugotavljajo, da je poglobljeno branje pri mobilnem branju večkrat prekinjeno zaradi zunanjih dražljajev, zato med bralci ni pogosto.

Kuzmičová, Schilhab & Burke (2018)  so se lotili definiranja lastnosti mobilnega branja predvsem s kognitivnega vidika in upoštevanjem teoretičnih izhodišč (Mangen, Ihde,  Kuzmičová). Potrebna bi bila empirična raziskava, ki bi potrdila ugotovitve. Vseeno pa je prispevek zanimiv zaradi opredelitve termina mobilno branje in koristen kot izhodiščna točka za nadaljnje raziskave.

Viri:



Komentarji